Včasih imam občutek, da je družba najbolj prestrašena ravno takrat, ko se pogovarjamo o tistem, kar je najbolj intimno: o koncu.
O zadnjem izdihu, o trenutku, ko življenje postane pretežko, preveč ranjeno, preveč razjedeno, da bi še lahko zdržalo svojo lastno težo.
In vedno znova opazujem isti vzorec — bolj ko je tema resnična, bolj glasni postanejo tisti, ki govorijo v ekstremih.
Kot da bi s kričanjem pregnali svoj strah pred neizogibno resnico: telo včasih ne zmore več.
Življenje včasih ni več življenje, ampak komaj še odmev.
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni strašilo.
Je ogledalo.
Ogledalo družbi, ki mora končno priznati, kako pogosto pusti človeka umirati počasi, sam, v sterilnih sobah in z neizgovorjenimi besedami.
Ogledalo družbi, ki se boji dotakniti roke umirajočega, a z lahkoto moralizira, kako naj živi in kako naj umre.
Ta zakon ni načrt za uničenje življenja.
Je načrt za dostojanstvo — v tistih trenutkih, ko življenje samo od sebe odpove vse poglavitne obljube.
To ni “ponudba smrti”.
To je priznanje, da je človek več kot le biologija.
Da je njegov notranji svet — trpljenje, volja, dostojanstvo, svoboda — del naravnega kroga, enako kot rojstvo, spolnost, selitev, odhod, vrnitev.
Ne bojim se zakonov, ki človeku vračajo odločitev o lastnem koncu.
Bojim se družbe, ki človeka v njegovem koncu pusti samega.
Bojim se sistema, ki ljudem streže z zamiki, čakalnimi vrstami in praznimi frazami, a hkrati kriči, da mora vsak trpeti do zadnjega, ker je “tako prav”.
Bojim se tistih, ki govorijo v imenu “življenja”, a niso sposobni stopiti v sobo paliativnega oddelka in tam zdržati minuto tišine.
Sam vidim ta zakon kot nekaj zelo človeškega.
Morda najbolj človeškega, kar se je zgodilo v tem prostoru že dolgo:
priznanje, da konec ni tabu, da trpljenje ni vrlina, in da svoboda ne sme izginiti v trenutku, ko telo odpoveduje.
Želim si, da bi živeli v državi, kjer bi zakon ZPPKŽ ostal skoraj neuporabljen.
Ne zato, ker bi bil nepotreben, ampak zato, ker bi bili ljudje obdani z nego, bližino, razumevanjem, psihološko pomočjo, pravočasnim zdravljenjem in toplino.
Ker bi imeli osebne zdravnike.
Ker bi invalidi ne bili osamljeni.
Ker bi starejši ne bili potisnjeni v nevidnost.
A dokler realnost ni takšna, je dobro, da obstaja možnost.
Ne obveznost.
Možnost.
Svoboda.
Ne smemo pozabiti:
dostojanstvo ni stvar večine, ampak pravica posameznika.
Ko življenje razpade na boleče fragmente, mora imeti človek pravico odločiti, ali bo še vztrajal ali pa bo, v popolnem miru, v soju svojih najbližjih in s spoštovanjem, rekel: dovolj je.
Ta zakon ne govori o smrti.
Govori o človeku.
O tem, da si zasluži, da ga ne prisilimo v trpljenje, ampak da mu damo možnost, da izbere mir.
In mogoče je ravno v tem najgloblji ekološki princip — spoštovanje naravnih ciklov.
Narava nikogar ne sili živeti preko svojih zmožnosti.
Narava ne podaljšuje bolečine.
Narava sprejme konec z enako čutnostjo, kot sprejme začetek.
Mi smo tisti, ki smo to pozabili.