Zrak naj bi bil samoumeven.
A v prometu ni več neviden.
Je kemičen. In gre naravnost v telo.
Izpuhi vozil niso okoljski problem.
So zdravstveni.
Avtomobile smo vzeli kot podaljšek udobja.
Kot nekaj, kar nas ščiti pred dežjem, mrazom, razdaljo.
Kot nekaj, kar nam daje svobodo.
A vsako udobje ima svojo ceno.
In ta cena se ne izpiše na armaturni plošči.
Gre v pljuča.
Promet oddaja snovi, ki jih ne vidimo,
a jih telo zelo dobro pozna.
Dušikov dioksid.
Drobni delci PM2.5.
Benzen.
Saje.
To niso abstraktni pojmi.
To so snovi, povezane z astmo, kroničnimi pljučnimi boleznimi,
srčno-žilnimi zapleti in rakom.
Zrak ob cestah ni samo slab.
Je nevaren.
Radi govorimo o izpustih v tonah in odstotkih.
Radi jih premikamo v grafe in poročila.
Tam so varni. Oddaljeni.
A telo ne bere statistik.
Telo diha.
Vsak vdih ob prometni cesti je filtracija,
ki ji nismo namenjeni.
Pljuča niso industrijski filter.
So živo tkivo.
Zato je iluzija, da se lahko zaščitimo samo z boljšimi avtomobili.
Ali z maskami.
Ali z obvoznicami.
Problem ni samo v tehnologiji.
Problem je v količini.
V navadi.
V odvisnosti.
Ekologijo radi predstavljamo kot skrb za naravo.
Za gozdove.
Za živali.
A ekologija se začne veliko bližje.
V prsnem košu.
V dihanju otrok.
V kroničnem kašlju, ki postane normalen.
Ekologija ni ideologija.
Je posledica.
Ko govorimo o prometu,
ne govorimo več o mobilnosti.
Govorimo o zdravju.
In o tem, koliko udobja
smo pripravljeni vdihniti.